temperatura 17°C
smer vetra V
hitrost 4.7m/s

Msgr. Viktor Kos - posthumno (2007)

01.07.2007

Rodil se je 4. septembra 1899 v Podmelcu, v tolminskih hribih, med šumečimi zelenimi bukovimi gozdovi, divjimi potoki in grmečimi plazovi. Njegov oče je bil preprost kmet, ni znal ne pisati ne brati, poznal pa je posamezne črke in otroke naučil brati. Česar sam ni dosegel, je želel, da dosežejo otroci. Tako se je Viktor Kos šolal v Gorici in se na željo svojih staršev vpisal v bogoslovje. 1 julija 1923 je bil v Gorici posvečen v duhovnika. Prvo službeno mesto je bil BOVEC, za tem LOG POD MANGRTOM, 1927 je odšel v ŽABNICE, kjer je skrbel tudi za cerkev na Sv. Višarjah. Leta 1932 mu je nadškof SEDEJ namenil mesto v KOMNU, kjer je ostal vse do upokojitve. Prihod v Komen mu je pomenil težko preizkušnjo, saj je bila tu močna fašistična postojanka, ostal pa je pokončen Slovenec s svojo držo duhovnega pastirja do te mere, da se je 15.2.1944 s svojimi verniki podal na dolgo pot v izgnanstvo na Bavarsko. Klub temu, da so mu Nemci dali priložnost, da ostane na Krasu, je sprejel usodo ljudi, ki so tega dne izgubili svoje domačije in imetje in odšli v izgnanstvo. V Neumarktu na Bavarskem, kjer je bil zbirni center, je Viktor Kos skrbel za vse ostarele in bolne domačine in Divč, Komna, Malega Dola, Tomačevice in Branika. Tudi za otroke, ki so ostali brez otroštva in so v rani mladosti doživeli izgnanstvo, je dekan Viktor Kos postal pojem dobrotnika. Mnogi od njih se ga še danes spominjajo, ko jim je v živinskem vagonu na poti v Nemčijo odlomil prvi košček čokolade. Z njim je v izgnanstvo odšel tudi kaplan Mirko RENER. Oba sta navezala stike z naprednimi duhovniki in družinami na Bavarskem in naše ljudi oskrbovala s hrano in živili ter jih vzpodbujala k upanju, da bo prišel dan vrnitve. 1945 leta, 20. julija se je dekan KOS s pomočjo ameriške vojske vrnil s svojimi ljudmi v požgani Komen. Ob vrnitvi je spet najprej prisluhnil potrebam ljudi in je tako dal priložnost, da so jim zavezniki pomagali obnoviti domove. Ni zahteval, da bi mu obnovili župnišča, s svojo skromnostjo toda predanostjo veri je premagal vse težave. Tudi to, da mu nova oblast v Komnu v začetku ni bila naklonjena in je tako prestal dva meseca v zaporu. Nikoli ni govoril o tej plati svojega življenja, vselej je bil prežet s spoznanjem, da je tudi trpljenje, če je krivično, nagrajeno z zmago. 1971 leta je zapustil Komen in odšel v Šempeter pri Gorici, kjer je bil bolniški kurat. 1973 leta je na Sveti gori daroval zlato mašo – 22.7.1978 pa so mu pošle življenjske moči. Umrl je v Šempetru, vrnil pa se je v Komen, med tiste, ki so bili izgnani in so se z njim vrnili.    

 

 

 

 

 

natisni