temperatura 18°C
smer vetra Z
hitrost 2.5m/s

Julijan Strajnar (2008)

01.02.2008

Iz utemeljitve ob podelitvi Štrekljeve nagrade:  

Julijan S t r aj nar se je rodil 7.1.1936 kot sin rudarja. Izseljenca z Dolenjskega, v Combellu v Franciji, od koder se je v domovino skupaj s svojimi starši vrnil leta 1946. V Franciji je obiskoval ljudsko šolo, ki mu je dala odlično znanje francoščine, gimnazijo pa ze doma v Kočevju in Ljubljani. Po maturi se je vpisal na romanistiko in pozneje študiral še etnologijo in muzikologijo. V Franciji je dobil osnovno glasbeno izobrazbo. solanje violine pa potem nadaljeval v Ljubljani.

Izredna glasbena nadarjenost mu je omogočala, da je zmogel seči po vsakem glasbilu. Kar nekaj let je bil violinist v simfoničnem orkestru Radia Ljubljana, a hkrati tudi član instrumentalne skupine Akademske folklorne skupine »France Marolt«, ki je takrat še delovala pod okriljem  Glasbenonarodopisnega inštituta. Tako je prišel v stik z inštitutom in njegovimi sodelavci, ki so v njem spoznali izvrstnega glasbenika in možnega sodelavca, kar je leta 1964 tudi postal. Kot etnomuzikolog je bil v inštitutu zaposlen vse do leta 1992, ko ga je nenadna bolezen odtrgala od dela. Prav v tem obdobju je bil tudi upravnik Inštituta za slovensko narodopisje, katerega del je bil tedaj kot njegova sekcija Glasbenonarodopisni inštitut. Leta 1995 se je upokojil, vendar do danes ostal zvest inštitutu in glasbi.   Julijan Strajnar bil kot etnomuzikolog odličen terenski raziskovalec, ki se je znal v stiku z informatorji pronicljivo poglobiti v njihove osebnosti in življenje ter tako doseči, da so bili pripravljeni posredovati dragoceno pesemsko, instrumentalno ali drugo izročilo. Hkrati je bil tudi zanesljiv snemalec gradiva, o čemer pričajo številni kvalitetni posnetki v zvočnem arhivu inštituta. Če danes ta obsega več kot 40.000 enot, je tudi Strajnarjeva zasluga. Sam ali skupaj s sodelavci je v okviru raziskav glasbenega ljudskega izročila prepotoval velikdel slovenskega narodnostnega ozemlja od Gorenjske, Dolenjske, Notranjske in Bele krajine do Primorske, Koroške, Prekmurja, Porabja in Rezije.

Snemal je tudi pri izseljencih v Franciji, saj je iz pripovedovanj svojih staršev in tudi na podlagi lastnih izkušenj v izseljenstvu dobro poznal njihovo življenje in razmere, v katerih se je mogla ohranjati slovenska ljudska pesem. Svoje raziskovanje je pojmoval celostno, saj je zajemalo poleg pesmi tudi instrumentalno glasbo in vse druge spremljajoče etnološke pojave, pri čemer je treba poudariti predvsem njegove raziskave rezijanske instrumentalne glasbe in pritrkavanja, za katerega je med drugim izpopolnil zapisovanje melodij. Bil je med pobudniki šolanja pritrkovalcev in revitalizacije pritrkavanja, ki na Slovenskem tudi po njegovi zaslugi doživlja razcvet. Ob tem ne smemo prezreti njegovega kabinetnega dela v institutu. saj je bil z absolutnim posluhom neprekosljiv transkriptor posnetega pesemskega in instrumentalnega gradiva. Odlikoval seje po natančnosti in je v zapisovanje vnesel nekatere izboljšave, zlasti za posebnosti slovenske ljudske glasbe. Po mojstrstvu transkribiranja je slovel zlasti med inozemskimi kolegi in bil mnogim mentor. Odlike njegovega transkripcijskega dela so se še posebej izkazale pri knjižnih izdajah slovenskih ljudskih pesmi, saj so ljudsko pesem predstavile tako, kot je živela in se živi med ljudmi. Žal njegovo transkriptorsko delo v mnogih objavah gradiva ni navedeno. Kot transkriptor in tudi kot redaktor je sodeloval pri izdajah ljudskih pesmi, kot sta korpusa »Slovenske ljudske pesmi« in »Slovenske ljudske pesmi Koroške«, oba v obsegu petih knjig, ter zbirke, ki jih je oblikovala dr. Zmaga Kumer (npr. antologija »Pesem slovenske dežele«, koledniške pesmi »Mi smo prišli nocoj k vam«, vojaške pesmi »Oj, ta vojaški boben«) ali pri izdajah ljudskih plesov Mirka Ramovša (»Plesat me pelji«, »Polka je ukazana«).   Izdal je dve samostojni zbirki ljudskih pesmi. Trijezična Rožmarin (1992), v kateri so objavljena pesemska besedila prevedena v italijanščino in angleščino, predstavlja italijanski in drugi evropski javnosti bogastvo slovenske ljudske pesmi s vsebinskega in z glasbenega vidika. Za ilustracijo glasbene različnosti slovenskih pokrajin sta ji dodani dve kaseti z zvočnimi primeri terenskih posnetkov. Druga zbirka z naslovom Lepa Ane govorila (1989) prinaša belokranjske ljudske pesmi, ki jih je 1914 posnel na fonograf Jure Adlešič in pozneje deloma prepisal v note Niko Štritof, dokončal pa Julijan Strajnar. V uvodu h knjigi Strajnar podrobno opisuje prizadevanja Matije Murka, da bi Odbor za nabiranje slovenskih narodnih pesmi nabavil fonograf, in kako so pozneje posnetki nastali. Matija Murko je namreč leta 1913 postal predsednik Odbora, ki ga je do svoje smrti leta 1912 vodil Karel Štrekelj. Ohranjeni valji so bili po prizadevanju Julijana Strajnarja, takrat upravnika Inštituta za slovensko narodopisje, v Phonogrammarchivu na Dunaju presneti na magnetofonski trak, presnetki pa se danes nahajajo v arhivu Glasbenonarodopisnega inštituta. Bil je sourednik Porabske pesmarice (1989) in zbornika posvetovanja Ljudska in unetna glasba v 20. stoletju v Evropi (1990). Doma in na tujem je objavil še vrsto prispevkov o glasbilih, ljudski glasbi in njenem pomenu za identiteto in narodno samobitnost. Zasnoval je serijo gramofonskih plošč z izvirnimi posnetki pod skupnim naslovom Slovenska ljudska glasba in sam pripravil tri: Porabje (1979/ Koroška (1983) in Pritrkavanje (1985) ter zanje napisal obsežne uvode in komentarje. Tudi za zgoščenko Rezija v seriji Iz arhiva Glasbenonarodopisnega inštituta (1997) je izbral primere in napisal uvod ter komentarje. V isti seriji je izšla kaseta z njegovimi priredbami pesmi za otroški zbor z naslovom Novi kos (2000).   Rezultate raziskovanja rezijanske instrumentalne glasbe je objavil v knjigi Citira (1988), ki v slovenščini in italijanščini prva podrobno obravnava glasbila, melodije in način igranja rezijanskih godcev v preteklosti in danes. Pri Zvezi kulturnih organizacij pa so leta 1986 v okviru revije »Folklorist« za potrebe folklornih skupin izšle Godčevske viže. V knjigi je objavil 52 ljudskih viž, ki so večinoma transkripcije izvirnih plesnih melodij za harmoniko in različne godčevske sestave, nekatere od njih pa tudi njegove priredbe.

Njegova neprecenljiva zasluga je, da je v letih, ko je bil upravnik Inštituta za slovensko narodopisje, uspel navezati stike z dunajskim Phonogrammarchivom in doseči, da je bil s sodelovanjem in denarno pomočjo te ugledne ustanove pri Glasbenonarodopisnem inštitutu urejen studio za restavriranje in preureditev zvočnega arhiva, s čimer se je začelo reševanje najstarejših posnetkov, ki bi sicer propadli. Udeleževal se je (in se občasno se zdaj), domačih in tujih posvetovanj ter kongresov, kjer je vedno aktivno sodeloval z referati in v diskusijah ter je še vedno član mednarodne študijske skupine za raziskovanje ljudskih glasbil pri ICTM. Vrsto let je predaval glasbeno narodopisje na Akademiji za glasbo in na seminarjih za vodje folklornih skupin. Pripravil je dve razstavi slovenskih ljudskih glasbil, prvo leta 1973 v Zagrebu v okviru razstave Jugoslovanska Ijudska glasba, kjer je bil tudi soavtor razstavnega kataloga, drugo samostojno pa 1991 v Slovenskem etnografskem muzeju. Za AFS »France Marolt« in druge folklorne skupine je napravil nad 50 glasbenih priredb za odrske plesne postavitve. Uveljavil se je tudi kot skladatelj scenske glasbe ter del za godalne sestave, v katerih uporablja motive slovenske ljudske glasbe, in kot pisec priredb ljudskih pesmi. Zbirka in zgoščenka s priredbami za godalni kvartet sta tik pred izidom. Je avtor velikega števila radijskih oddaj, večinoma v seriji Slovenka zemlja v pesmi in besedi in televizijske oddaje o pritrkavanju. Julijan Strajnar je znal na izjemno topel način približati ljudsko glasbo človeku, še posebej takemu, ki mu je sicer nedostopna. Tako je dosegel, da so na razstavi ljudskih glasbil v Slovenskem etnografskem muzeju invalidni otroci v okviru njim namenjenih delavnic smeli prijeti razstavljena glasbila v roke in nanje igrati, kar je bilo za mnoge nepozabno doživetje. Kot raziskovalec pri Slovencih onstran državne meje je pomagal pri njihovem uveljavljanju v domačem okolju in v Sloveniji. Bil je med pobudniki, da so mladi iz Porabja mogli študirati na ljubljanski univerzi,  poskrbel, da je pevski zbor iz porabskega Gornjega Senika postal redni udeleženec Pevskega tabora v Šentvidu pri Stični in da je skladatelj Radovan Gobec zanj priredil vrsto porabskih ljudskih pesmi. Ob 150-letnici rezijanske folklorne skupine je bil med organizatorji znanstvenega posvetovanja v Reziji, njegova osebna zavzetost je takrat pripeljala v Rezijo simfonični orkester RTV Slovenija. ki je Rezijanom igral priredbe rezijanske ljudske glasbe. Koncert je bil za Rezijo prvovrsten kulturni dogodek, ki ga Rezijani do danes niso pozabili.


Kot raziskovalec in kot Slovenec je Julijan Strajnar vedno poudarjal pomen slovenske ljudske pesmi in glasbe za identiteto slovenskega naroda. Razumevanju tega pomena je bilo posvečeno vse njegovo raziskovalno, pedagoško in umetniško delo. Pri tem je bil in je še vedno neomajen in dosleden. Tudi zaradi tega in seveda vsega zgoraj navedenega si zasluzi nagrado, ki nosi ime po človeku, ki je bil predlagancu po svojem delu vzornik in učitelj.

 (Utemeljitev je pripravil Mirko Ramovš, Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU.)    

natisni