Pavel Medvešček (2015)
Pavel Medvešček, zapisovalec in ohranjevalec nevidnega sveta nesnovne dediščine
Pavel Medvešček je slikar, grafik, ilustrator, oblikovalec, javni kulturni delavec, publicist ter pomemben in izjemen zapisovalec nesnovne ljudske dediščine Goriške in severne Primorske. Rodil se je leta 1933 v Anhovem. Po končani osnovni šoli v domačem kraju in nižji gimnaziji v se je leta 1949 vpisal na , Oddelek za uporabno grafiko v Ljubljani, kjer je leta 1955 tudi diplomiral. Kot pedagog je bil strokovni učitelj risanja na osemletkah v Vipavi, v Kojskem in na osnovni šoli v Desklah. V letih 1960–1961 je obiskoval dva semestra . Od leta 1961 pa vse do upokojitve je delal kot konservator za ljudsko dediščino na v Novi Gorici, ki je pokrival območje celotne severne Primorske, od Trente pa vse do Krasa in Brkinov.
Pavel Medvešček je že kot dijak v 50. letih prejšnjega stoletja pokazal veliko zanimanje za ljudsko dediščino, saj je njegov pretanjeni čut prepoznal bogastvo načina življenja in vedenja ljudi, ki je od konca 19. stoletja intenzivno in pospešeno izginjalo. Hodil je v dolino reke Idrije, da bi izrisal stare stavbe za svoj šolski projekt na Šoli za umetno obrt v Ljubljani. Ko je stopil v ta obrečni čarobni svet, so ga ljudje, njihovi spomini in čustva, povezana z njimi, za vedno očarali in začarali, tako da ni nič več zmoglo zmotiti fokusa njegovega nadaljnjega dela. V tistem obdobju je še srečeval ljudi, rojene sredi 19. stoletja, ki so mu zaupali védenje in tudi predmete iz njihovega načina življenja. Čeprav je bil na tedanjem Spomeniškem varstvu v Novi Gorici zaposlen zato, da dokumentira materialno in stavbno, je svojo izostreno pozornost namenil ljudem, ki so mu znali pripovedovati o načinu življenja, kakršno je bilo še pred prvo svetovno vojno.
Njegov službeni čas se je prepletal z osebnim življenjem, kjer je želja po vedenju in ohranjanju ljudske dediščine zapolnila vsak trenutek prostega časa. Pri delu je na terenu ostajal dlje, kot je bil njegov službeni urnik. V času dopusta pa je celo družino vodil v kraje, kjer ga je čakalo še neodkrito in še nevideno. Njegova strast, izjemen spomin in pravi občutek do sočloveka ter neskončna vztrajnost so počasi odgrinjali plasti v spominu ljudi, ki so v sebi nosili čisto drugačen predstavni svet, druge vrednote in so bili prvobitno spojeni z naravo, ki jih je globoko opredeljevala.
Medveščkovi zapisi so bili do sedaj le delno objavljeni. Temu botruje predvsem Medveščkova zaprisega najpomembnejšemu pripovedovalcu in informatorju Janezu Strgarju iz Volčanskih Rutov, da večino zapisov ne bo objavil do leta 2007.
Gradivo, ki je že objavljeno, je bilo izdano v publikacijah: Na rdečem oblaku vinograd rase (1990), Skrivnost in svetost kamna (1992), Obrusnice (1998), Let v lunino senco (2005) in Staroverstvo in staroverci, etnološka zbirka Pavla Medveška, katalog k razstavi (2014).V tisku pa je še knjiga z naslovom Iz nevidnega sveta, v katerem bo objavil vse doslej še neobjavljene zapiske in risbe, povezane s staroverstvom (izid jeseni 2015).
Poleg zbiranja in zapisovanja ustne zgodovine je Medvešček na terenu zbiral tudi predmete povezane z vsebino povedanega. Večinoma so to kamni, ki imajo posebno vlogo v načinu življenja in v predstavitvenem svetu predkrščanske kulture, ki so jo drugi poimenovali staroverstvo. Predmeti, ki jih je Medvešček skrbno čuval 50 let, so bili prikazani na razstavi Staroverstvo in staroverci (kustosinja razstave mag. Darja Skrt) na gradu Kromberk pod vodstvom Goriškega muzeja, ki je tudi strokovni skrbnik zbirke. Ob razstavi je izšel izčrpen in obsežen katalog, ki razlaga izvor, uporabo in funkcijo predmetov. Etnološka zbirka Pavla Medveščka obsega 257 predmetov. Pred kratkim pa je odkril še nove predmete, skrbno zložene v škatli in varno spravljene v kotu podstrešja njegove hiše. Z na novo najdenimi predmeti se bo dopolnilo katalog, da se zbirka dokončno zaključi.
Medveščkovo delo je bilo, kot vsa velika dela, veliko pred časom. Šele leta 2003 je bila v Parizu na 32. konferenci Unesca sprejeta Konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine. Konvencija opredeljuje nesnovno kulturno dediščino kot »prakse, predstavitve, izraze, znanja, veščine in z njimi povezana orodja, predmete, izdelke in kulturne prostore, ki jih skupnosti, skupine in včasih tudi posamezniki prepoznavajo kot del svoje kulturne dediščine«. Konvencijo je do leta 2012 ratificiralo 145 držav. Slovenija je konvencijo ratificirala konec leta 2007. Od takrat dalje strokovna javnost namenja vse večjo pozornost tovrstni dediščini, na žalost pa ugotavlja, da se je večina tovrstnega gradiva in kulture izgubilo v modernem industrijskem in kibernetičnem svetu. Zato je Medveščkov prispevek oz. njegovo življenjsko delo izjemnega pomena za ohranjanje nesnovne kulturne dediščine in slovenskega ljudskega izročila.
