Dobitnica Štrekljeve nagrade 2019 - dr. Rožana Koštial

Rožana Koštiál se je rodila 19. 3. 1950 v Novi vasi, občina Piran. Po osnovni šoli (Sveti Peter - Raven, Sečovlje) je obiskovala Gimnazijo Piran in se v šolskem letu 1969/70 vpisala na Pedagoško akademijo v Ljubljani, smer zgodovina-slovenski jezik s književnostjo. 1. 9. 1971 se je zaposlila na OŠ Šmarje pri Kopru kot slavist in 25. 11. 1975 diplomirala iz zgodovine in slovenskega jezika s književnostjo. 18. 2. 1976 je opravila strokovni izpit za učitelja slovenskega jezika. Ker v otroštvu z oddaljene vasi ni mogla obiskovati glasbene šole v mestu, so ji kot glasbeno nadarjeni omogočili obiskovati glasbeno šolo v Kopru izredno in strnjeno (1968/69) pri prof. Vladimirju Lovcu.

Po 23 letih poučevanja slovenskega jezika ji je Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport zaradi dotedanje vsestranske uspešnosti omogočilo, da je v šolskem letu 1994/95 vpisala redni študij etnologije in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je 9. 12. 1999 diplomirala. Leta 2001 se je dopolnilno (20%) zaposlila na Znanstveno-raziskovalnem središču RS v Kopru kot strokovni sodelavec v humanistiki in bila 14. 2. 2012 izvoljena v naziv višja strokovno-raziskovalna asistentka. Na podlagi prevedbe je bila 9. 9. 2005 na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem izvoljena v pedagoški naziv asistentka za področje etnologije. Med akademskima letoma 2006/07 in 2010/11 je bila na FHŠ UP asistentka za etnologijo pri predmetu Zgodovina in etnologija Istre. Po 41 letih poučevanja se je 1. 6. 2012 upokojila. Poleg vestnega opravljanja pedagoške službe in zahtevnega materinstva je ogromno časa vse življenje posvečala mladini, kulturnemu delovanju in etnološkemu terenskemu delu v Slovenski Istri.

V akademskem letu 2004/05 je na FHŠ UP v Kopru vpisala podiplomski študij po programu Zgodovina Evrope in Sredozemlja. 26. 9. 2008 je Senat FHŠ UP sprejel pozitivno oceno teme doktorske disertacije z naslovom »Ljudsko pesništvo šavrinskega dela Slovenske Istre«, ki jo je uspešno zagovarjala 29. 9. 2016 (mentorica doc. dr. Irena Rožman in somentor izr. prof. dr. Marko Terseglav) in si pridobila naziv doktorica znanosti.

Že v gimnazijski maturitetni nalogi z naslovom Šavrinske ljudske pesmi (1968, mentorica prof. Karmen Furlan) je zbrala in predstavila ljudske pesmi domačega kraja. Diplomsko delo iz zgodovine (1975) nosi naslov Slovensko primorje od osvoboditve do Londonske pogodbe (1945-1954). Iz etnološkega raziskovanja človeka in oljke v Istri pa je v reviji Annales objavila izvirni znanstveni članek Oljčna nedelja in oljčna vejica v šegah in navadah slovenske Istre (2001) ter povzetek referata Oljka in oljčno olje v ljudskem slovstvu Slovenske Istre, predstavljenega na mednarodni konferenci oljkarjev (2002).

Čutila je potrebo po ovrednotenju narečja kot maternega jezika v lingvistični stroki in domačem prostoru ter sodelovala z referati na Primorskih slovenističnih dnevih: Šolstvo v Koprskem Primorju po letu 1945 (1993) in Narečje in šola (1994) ter na 22. Premskih srečanjih. Z referati je sodelovala na mednarodnih znanstvenih sestankih Slovenski dialekti v stiku (2003, 2005, 2007, 2009). V soavtorstvu s Suzano Todorović je izdala knjigo Narečno besedje piranskega podeželja: Nova vas nad Dragonjo, Padna, Sveti Peter (2014). Istrane in Slovensko Istro predstavlja in podaja (v ustni ali pisni obliki) s pretanjenim občutkom, zato nazorno prepleta zborni jezik in narečje. Večkrat je bila recenzentka, mentorica ali svetovalka pri raziskovalnih nalogah o Istri, narečju, ljudski pesmi in ljudski glasbi (seminarske naloge, diplome, doktorati).

V zvezi z domačimi kraji in Istro so jo vedno zanimala področja etnologije, folkloristike, etnoglasbe, jezika — narečja in zgodovine. Tematiko teh področij je vnašala v svoje pedagoško, mentorsko in raziskovalno delo. V slovenski prostor je vstopila z javnimi nastopi v narečju, kjer je ozaveščala in spodbujala poslušalce k vrednotenju bogastva narečja. S samostojnimi strokovnimi etnološkimi prispevki je preko zvočnih in video medijev seznanjala slovenski prostor z etnološko istrsko tematiko. O njenih javnih prireditvah in odmevnih dogodkih je poročalo časopisje.

Za prepričljivo predstavljanje dediščine (kot gledališče zgodovine) je za etnoskupino uredila tudi avtentičen oblačilni videz, pripadajočo opremo in ljudska glasbila. Njena zasluga je tudi (v dogovoru z Rudijem Šimcem), da so ljudske pesmi oz. etnoskupine leta 1997 uvrstili v pevsko prireditev Primorska poje in tako poskrbela za ovrednotenje in promocijo ljudske pesmi in njih izvajalcev.

S pedagoškim in raziskovalnim delom ter nastopanjem v medijih in na javnih prireditvah je vplivala na oblikovanje zavesti Istranov in drugih prebivalcev do istrske identitete, jezika -  narečja, ljudske pesmi in petja kot identifikacijske vrednote ter nasploh odnosa do kulturne dediščine. Hkrati se je zavedala, da je potrebno kulturno dediščino in identiteto Slovenske Istre predstaviti in umestiti v slovenski prostor in tudi čez državne meje. Samostojno, kot zborovodja (MPZ Šmarje, DPZ Šmarje, MoPZ Šmarje) in mentor etnoskupinam (Šavrinke, Šavrinske pupe en ragaconi), je večkrat predstavljala Slovenijo in Slovensko Istro doma, na Hrvaškem, v Italiji, Nemčiji, Avstriji in Kanadi.

Izjemnega pomena je njeno zbiranje, odkrivanje ter promocija in aplikacija ljudske pesmi Slovenske Istre na pragu 21. stoletja. Vse to je počela ljubiteljsko oz. neplačano, le z željo, da se ohrani duhovna dediščina istrskega človeka, s katero se lahko Istra identificira. V zadnjem času Rožana Koštiál dopolnjuje in pripravlja doktorsko disertacijo za knjižno izdajo, s katero bo vsebina dostopna sodobnikom in zanamcem. To bo dokument časa, prostora in načina življenja, s katerim bodo ohranjene ljudske pesmi ter njih številni informatorji.  

Povzeto po utemeljitvi predlagateljic Helene Hrvatin Kandido in Lori Konestabo Pergar za skupino Šavrinske pupe en ragaconi.