Tomaž Rauch-dobitnik Štrekljeve nagrade 2016
Tomaž Rauch se je rodil 25. marca 1964 na Jesenicah. Leta 1990 je diplomiral na Oddelku za glasbeno pedagogiko Akademije za glasbo v Ljubljani in delal kot urednik za komorno glasbo na Radiu Slovenija, od leta 1992 naprej pa je samostojni ustvarjalec na področju kulture.
Tomaž Rauch je raziskovalec ljudske glasbe, glasbeni kritik, glasbeni pedagog, glasbeni izvajalec, skladatelj, zbiralec glasbil in restavrator, ki slovenski glasbeni prostor močno zaznamuje že vse od sredine 80-ih let naprej. Čeprav Tomaž Rauch nikdar ni deloval v okviru katere izmed raziskovalnih inštitucij, je njegovo raziskovalno delo strokovno temeljito in zanesljivo. Pri tem ima zasluge njegova formalna glasbena izobrazba, seveda obogatena s spoznanji terenskega raziskovalca in izkušnjami glasbenega ustvarjalca in poustvarjalca. Tomaž Rauch je koncizen mislec, ki v sebi združuje razumevanje glasbe v kontekstu zgodovinskih in družbenih okvirov posameznih obdobij. Njegova dejavnost, tako glasbeno-teoretična kot glasbeno-praktična, umetniška in pedagoška, je tistim, ki se z ljudsko glasbo ukvarjajo ljubiteljsko, v pomoč in strokovno podporo. Poleg tega je nepogrešljiv sogovornik in svetovalec raziskovalcem s področij etnomuzikologije in folkloristike, saj s svojim obsežnim znanjem in razumevanjem pomembno razjasnjuje številna strokovna vprašanja. Njegova najbolj številčna in vsebinsko ključna strokovna besedila so bila objavljena v revijah Folklornik in Glasbena mladina/Glasna, med časopisi Delo in Naši razgledi ter v radijskem mediju, v katerem s svojim širokim poznavanjem svetovnih glasb že od leta 2000 na 3. programu Radia Slovenija ustvarja oddaje Oddaljeni zvočni svetovi. Celotno Rauchovo delovanje zaznamuje poustvarjanje ljudske glasbe: pri tem združuje tako intuitivno raven kot tudi zavedne odločitve glede izvedbe določene glasbe. Njegove glasbene interpretacije spremlja vsakokratno preverjanje zgodovinskih podatkov, ki pa so za področje ljudske glasbe pogosto zelo redki. Zato so rekonstrukcije glasbenega dogodka, inštrumenta, glasbene prakse ali glasbene vsebine še posebno zahtevne. Na ta način je Tomaž Rauch ustvaril edinstveno, obsežno zbirko domačih in tujih (pretežno) ljudskih inštrumentov in o njih zbral zgodovinske podatke. Tomaž Rauch je kot glasbeni izvajalec izjemno vsestranski; njegove najzgodnejše glasbene izkušnje izhajajo iz zborovskega petja in igranja v folklornih skupinah, najizraziteje pa je svojo dejavnost zaznamoval z igranjem v ljudsko-glasbenih, t. i. preporodnih skupinah Trinajsto prase (1987–1993), Marko banda (1995–1998) in Črnobela muzika (2004–2005), s katerimi je Rauchovega ljudsko-glasbenega poustvarjalnega segmenta pa ne moremo razumeti ločeno od njegove umetniške ustvarjalnosti, saj sta le-ta v nenehnem prepletu in oplajanju. Pri tem seveda ni pomembno zgolj ustvarjalčevo teoretično znanje; ker je Rauch izvrsten praktik in ker obvlada glasbila iz različnih družin inštrumentov, svoje znanje vsestransko izvaja na različnih dogodkih, in sicer kot žive glasbene izvedbe. V njegovem skladateljskem opusu so dela, ki se naslanjajo na ljudsko motiviko, uporabljajo ljudske inštrumente in jezik ljudske glasbe, na drugi strani so izvirna dela kot glasba, ki spremlja film, lutkovno predstavo, gledališko predstavo ali poezijo ali katero drugo kulturno-umetniško dogajanje. V tem skladateljskem delu se odraža Rauchov širok razgled po glasbah in njihovih sozvočjih ter poetika glasbenika, neobremenjenega z normami in zvoki prevladujočih glasbenih trendov. Tomaž Rauch izvaja predstavitve ljudskih glasbil, načinov igranja, slogov in repertoarja za vrtce, osnovne in srednje šole ter bolj usmerjene inštitucije, kot je Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Njegova pedagoška dejavnost je pripomogla, da so folklorniki srednje, predvsem pa mlajše generacije začeli slediti novim strokovnim zgledom.Tako inštrumentalisti z izkušnjami drugih glasbenih zvrsti (npr. narodno-zabavne glasbe) dobivajo pomembna nova znanja o ljudski inštrumentalni glasbi, tisti že uveljavljeni v ljudski glasbi pa pridobijo celovitejše razumevanje poustvarjanja ljudske glasbe; iz Rauchove bogate zbirke inštrumentov spoznavajo tudi genealoški vidik inštrumentov in njihove značilnosti, povezane z načini igranja in uporabe v godčevskih zasedbah.
