Dobitnik Štrekljeve nagrade 2020-Božidar Premrl
Božidar Franc Premrl, prevajalec in raziskovalec kamnite dediščine, se je rodil 3. februarja 1947 v Vipavi. V osnovno šolo je hodil v Vipavi, v gimnazijo v Novo Gorico, kjer je maturiral leta 1966. Leta 1971 je diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, leta 1988 pa je tam vpisal še podiplomski študij etnologije – smer muzeologija in konservatorstvo: za temo magistrske naloge je izbral Kamnarstvo na Primorskem v 20. stoletju. Magisterija ni dokončal, se pa ves čas odtlej posveča raziskovanju tradicionalnega kamnarstva in kulture kamna v najširšem pomenu teh besed.
Po dokončanju rednega študija je nekaj let delal v Ljubljani kot samostojni prevajalec, v letih 1974-1983 je urejal revijo Varnost v Republiškem sekretariatu za notranje zadeve, nato je bil dolga leta svetovalec za področje založništva na Kulturni skupnosti Slovenije, kasneje Ministrstvu za kulturo, potem nekaj let svetovalec za področje kamnite dediščine v Upravi za kulturno dediščino pri istem ministrstvu in nazadnje v Restavratorskem centru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, kjer je dočakal upokojitev.
Terenske in arhivske raziskave tradicionalnega kamnarstva in kulture kamna je opravil večji del na Primorskem, pa tudi v drugih slovenskih pokrajinah in v italijanskem zamejstvu. Na področju kamnite dediščine je raziskoval stavbno zgodovino številnih cerkva ter kamnitih znamenj, zlasti kamnitih križev na Primorskem, in pri tem odkril številna imena ustvarjalcev te doslej pretežno anonimne arhitekture. Sistematično se je ukvarjal s popisovanjem kamnoseških znakov in pri tem ugotovil, da so se na Primorskem uporabljali še v 18. stoletju in celo v drugi polovici 19. stoletja, ter z epigrafiko – popisovanjem in proučevanjem napisov v kamnu in na drugih trdih nosilcih, predvsem na zvonovih. S prof. Lucijanom Bratušem je leta 2002 izoblikoval natančno izrazje za oblike črk in njihovih sestavnih delov in na področju epigrafike vpeljal primerjalno metodo, ki je omogočila identificiranje oziroma atribuiranje napisnih kamnov njihovim ustvarjalcem. V svojih objavah o kamniti dediščini posveča napisom posebno pozornost.
Rezultate svojih raziskav je objavljal v samostojnih knjigah in knjižicah, zbornikih, revijah in krajevnih glasilih.
Leta 2006 je pripravil tudi obširen program konservatorsko-restavratorskih posegov z naslovom Kamnita znamenja (križi) na Pivki, v katerem je bilo zajetih trinajst takih znamenj s širšega območja Pivke in Košanske doline. Pri posegih na teh kamnitih znamenjih je tudi sodeloval, jih dokumentiral in pripravil priložnostne drobne tiske. Podobno je sodeloval še pri restavriranju ali rekonstrukciji nekaterih drugih objektov kamnite kulturne dediščine.
Med konservatorskimi deli je vredno omeniti dva obsežna raziskovalna prispevka Kamnita strešna kritina stavb na Primorskem in izvor gradiva zanjo, I. in II. del, ki ju je izdelal na nekdanji Upravi za kulturno dediščino pri Ministrstvu za kulturo leta 2003 in v Restavratorskem centru leta 2005. V Restavratorskem centru je v sodelovanju z Geološkim zavodom Slovenije in Gradbeništvom Perčič iz Sežane nekaj let vodil konkretne terenske raziskave gradiva za kamnito strešno kritino na Primorskem in s pridobljenimi strešnimi skrilami je bilo nato obnovljenih nekaj starih kamnitih streh na Krasu.
Za ohranjanje kamnoseške dediščine v Občini Pivka je leta 2013 prejel priznanje Občine Pivka, za knjigo Kraški kruh pa leta 2017 Murkovo priznanje, ki ga podeljuje Slovensko etnološko društvo.
