Dobitnica Štrekljeve nagrade 2021 - dr. Marija Makarovič

Marija Makarovič je bila rojena 15.8.1930 v Ljubljani. Kljub temu, da je veljala za izjemno violinistko, svoje glasbene poti ni nadaljevala profesionalno in se je odločila za študij etnologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Tam je leta 1953 sprva diplomirala, leta 1964 pa še doktorirala z disertacijo Slovenska kmečka noša od srede 19. stoletja do danes.

Njena zaposlitvena pot jo je najprej peljala v Slovenski etnografski muzej, kjer je bila zaposlena med letoma 1953 in 1989, med letoma 1993 in 1997 pa je vodila Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik v Celovcu. Marija Makarovič je bila tudi soustanoviteljica Centra za biografske raziskave v Ljubljani (2001).

V svoji več kot šestdesetletni etnološki karieri je napisala vrsto različnih študij in publikacij, ki so bile največkrat osredotočene predvsem na kmečko in delavsko kulturno okolje. Pri tem ji stroka marsikje priznava pionirsko delo in uvajanje novih metodoloških pristopov. V mnogih okoljih so njene raziskave edino dokumentirano pričevanje ljudi na Slovenskem s konca 19. in 20. stoletja. V tem času je izdala prek 40 strokovnih in znanstvenih monografij, uredila prek 30 zbirk in monografij ter napisala prek 400 znanstvenih in strokovnih člankov, recenzij ter vodnikov po razstavah. S tem izjemnim opusom se Marija Makarovič uvršča v sam vrh najbolj plodovitih etnologov in etnologij na Slovenskem in širše.

S svojim obsežnim terenskim in arhivskim delom je Marija Makarovič napisala vrsto del, ki celostno obravnavajo posamezne krajevne enote. Poleg tega, da nosijo te študije v njenem celotnem opusu posebno težo, lahko v njih večkrat med drugim naletimo tudi na dokumentiranje slovenskega ljudskega pesemskega, pripovednega, plesnega, ustnega in drugega sorodnega izročila. Njene krajevne monografije so: Narodopisna podoba Mengša in

okolice (1958), Kostanjevica in okolica: Narodopisni opis (1975), Kmečko gospodarstvo na Slovenskem (1978), Medsebojna pomoč na vasi na Slovenskem (1979), Strojna in Strojanci: Narodopisna podoba koroške hribovske vasi (1982), Predgrad in Predgrajci: Narodopisna podoba belokranjske vasi (1985), Črna in Črnjani: Narodopisna podoba koroškega delavskega naselja do druge svetovne vojne (1986 in 2013), Sele in Selani (1994), Osem stoletij Vogrč (ur., 1995), Dobrla vas in okolica (ur., 1995), Noše, plesi in šege: Od Mute do Kaple (1996), Črmošnjiško-Poljanska dolina in njeni ljudje: Kočevarji staroselci in Slovenci iz preteklosti v sedanjost (2005), Korte in Korčani (2005), Predgrad in Predgrajci (2007), Koprivnik in njegovi ljudje (2010), Babno Polje in njegovi ljudje v metežu druge svetovne vojne (2014), Jazbina: Mikroetnološka predstavitev jazbinskih in podgorskih družin z gorskega kmečkega naselja v občini Črna na Koroškem (2019).

Pri dokumentiranju in obravnavi slovstveno folklorističnih obrazcev pa je potrebno posebej izpostaviti še dve deli: monografijo, ki obravnava ljudsko medicino, Zagovori v slovenski ljudski medicini ter zarotitve in apokrifne molitve (1999), in monografijo, ki obravnava pregovore, Pregovori - življenjske resnice (1975).

  Kot avtorica in sourednica je zasnovala obsežno zbirko monografij, ki pričajo o življenju posameznikov. V zadnjih več kot dveh desetletjih je med drugim zbirala življenjske zgodbe ljudi iz različnih delov slovenskega etničnega ozemlja, s posebnim poudarkom na pripovedih sogovornikov z avstrijske Koroške. S tem je nastal obsežen korpus besedil v zbirki z naslovom Tako so živeli ter še nekaj drugih tematsko podobno zasnovanih del, kot je denimo Življenjske pripovedi nekaterih najstarejših občanov občine Črna na Koroškem (2014). Pod njenim souredništvom pa je izšlo tudi delo Vrednotenje življenjskih pričevanj (1997). Tako obsežen korpus predstavlja danes pomemben vir in dokumentarno gradivo za obravnavo posameznih oblik, konteksta in rabe ljudskega izročila, saj so ga pripovedovalci pogosto sami vpletli v predstavitveno naracijo svojega življenja.   Marija Makarovič je kot etnologinja danes najbolj poznana predvsem po svojih številnih študijah, posvečenih oblačilní kulturi na Slovenskem. Poleg desetih samostojnih razstav, ki prikazujejo oblačilno kulturo na Slovenskem, je že v osemdesetih letih 20. stoletja pričela sistematično raziskovati to tematiko po različnih delih slovenskega etničnega ozemlja. Pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije in kasneje Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti je izšlo deset študij: Slovenska ljudska noša (1971), Slovenska ljudska noša v besedi in podobi: Zvezek 1.' Dobrepolje (1986), Slovenska ljudska noša v besedi in podobi: Zvezek 2: Slovenska Istra (1987), Kozjansko (1988), Kostel (1989), Zilja (1991), Bela krajina (1993 in 1999), Litijsko Posavje (1994), Notranjska (1995), Prekmurje (1996). Nadaljnjih sedem tovrstnih študij je izšlo pri drugih izdajateljih: Oblačilna kultura slovenskega kmečkega prebivalstva v Rožu (1996), Oblačilna kultura med Muto in Kaplo (1999), Oblačilna kultura slovenskega kmečkega prebivalstva v Podjuni (1999), Oblačilna kultura kmečkega prebivalstva na Tolminskem (2000), Oblačilna kultura kmečkega prebivalstva v Zgornji Vipavski dolini in na Gori (2003), Oblačilna kultura v Lancovi vasi in okolici (2004), Oblačilna kultura v občini Velika Polana (2004), Oblačilna kultura v Zgornji Savinjski dolini (2011), Oblačilna kultura v Mežiški dolini (2016).   Poleg obsežnega raziskovalnega dela, ki ga je namenila oblačili kulturi, je ključno vplivala tudi na razvoj dediščinsko-poustvarjalnih praks, saj je vrsto desetletij sodelovala s številnimi folklornimi skupinami na Slovenskem ter prenašala določena terenska in raziskovalna spoznanja v odrsko (po)ustvarjalno delo. S svojimi seminarji, predavanji in pregledovanjem arhivskega gradiva je prenašala znanje na zainteresirano javnost in vplivala na ozaveščenost o pomenu ljudskega izročila. Njena posebna odlika je bila skrb za odprtost, dostopnost in povezanost javnih inštitucij s širšo javnostjo. Zlasti s predstavitvami starih oblačilnih kosov iz muzejskih zbirk, ki so po obliki in sporočilnosti odstopali od do tedaj uveljavljenih odrskih predstavitev kmečke obleke, je opozarjala na pestro paleto možnosti, ki jih lahko folklorne skupine pri svojem delu upoštevajo. Pomenu dela in delovanja dr. Marije Makarovič lahko sledimo na več ravneh družbe, hkrati pa se zrcali tudi v številnih radijskih in televizijskih nastopih, intervjujih in časopisnih prispevkih, kjer se kaže kot ena ključnih oseb, ki je oblikovala tako razvoj etnološke stroke kot njenih aplikativnih dejavnosti. Ne le, da je bila in je še danes izjemno angažirana pri svojem strokovnem delu, vedno je veljala za izjemno pronicljivo, zabavno, zelo vitalno, posebej pa toplo osebnost, ki je v središče svojega delovanja postavljala t. i. »malega človeka« in njegove potrebe. Ravno zato velja dr. Marija Makarovič za osebo, ki jo bolj kot njene druge dobre lastnosti, odlikuje plemenita Srčnost. 

Povzeto po utemeljitvi predlagatelja dr. Tomaža Simetingerja.